Stela razodetja

Stela spredaj

Zgoraj, z dragulji okrašena sinjina je
Gola veličastnost Nuit;
Sklanja se v zanosu poljubiti
Skrivne Haditove strasti.
Krilata obla, zvezdna modrina,
Sta moji, O Ankh-af-na-khonsu!

Jaz sem Vladar Teb
In navdihnjeni Mentujev glasnik;
Meni razkriva se skrito nebo,
Ki sem samoizničeni Ankh-af-na-Khonsu
Katerega besede so resnica.
Kličem Te in Pozdravljam
Tvojo prisotnost, O Ra-Hoor-Khuit!
  
Najvišja popolnost izpričana!
Občudujem mogočnost tvojega daha,
Najvišji in strašni Bog
Ki prisiliš bogove in smrt
Da trepetajo pred Teboj:-
Jaz, jaz Te občudujem!
Pojavi se na Rajevem prestolu!
  
   Odpri poti za Khu!
Razsvetli poti za Ka!
Poti Khabs potekajo skozi
Da me razvnamejo ali pomirijo!
Aum! Naj me ubije!

Svetloba je moja; njeni žarki požirajo
Me: napravil sem skrivna vrata
V Hišo Raja in Tuma,
Khefre in Ahathoor.
Tvoj Tebanec sem, O Mentu,
Prerok Ankh-af-na-khonsu!

Pri Bes-na-Maut prsi si bijem;
Pri modri Ta-Nech pletem svoj urok.
Razkrij svojo zvezdno-krasoto, O Nuit!
Povabi me v tvojo Hišo bivati,
O krilata svetlobna kača, Hadit!
Stoj mi ob strani, Ra-Hoor-Khuit!

Stela zadaj

Rekel Mentujev je resnico-govoreči brat
Ki gospodar Teb bil je od rojstva:
O srce moje, srce moje matere!
O srce, ki imel sem ga na zemlji!
Ne stoj pred menoj kot priča!
Ne nasprotuj mi, sodi, v iskanju mojem!
Ne obtožuj nesposobnosti me zdaj
Pred mano Veličasten Bog, strahovit Gospodar Zahoda!
Kajti pričvrstil sem eno k drugemu
Z urokom na njun mističen obod,
Zemljo in čudoviti Zahod,
Ko cvetel sem, o zemlja, na prsih tvojih!

Mrtvi človek Ankh-f-n-khonsu
Govoril je s svojim glasom resnice in miru:
O ti, ki imaš enojno roko!
O ti, ki bleščiš se v luni!
Vpletam te v predivo čarovnije;
Vabim te z valovitim napevom.

Mrtvi človek Ankh-f-n-khonsu
Razšel se s temnimi je množicami,
Pridružil se je svetlobe prebivalcem ,
Odpirajoč Duaut, zvezdno-bivališče,
Prejel ključ je njihov.
Mrtvi človek Ankh-f-n-khonsu
Napravil svoje potovanje je v noč,
Vršiti svojo radost na zemlji
med živečimi.